Razstava cikla risb »Kot dvoje je dreves vsaksebi sredi trav«, bo premierno predstavljena v Kvartirni hiši v Celju, 16. maja 2025. Na ogled bo do 30. junija 2025. Risbe z ogljem na industrijsko lepenko, format 100 x 70 cm, ženska in moška figuralika v intimnem odnosu. 

Lokacija: Galerija Kvartirna hiša, Celje
Odpiralni čas: od srede do petka, med 16.00 in 19.00
Ogled izven odpiralnega časa: po predhodnem dogovoru s Turističnim in kulturnim društvom Celje (041 742 926)
Razstava je prodajna.

Na razstavi z naslovom Kot dvoje je dreves vsaksebi sredi trav se umetnica Severa Gjurin predstavlja z risbami, ki so nastajale med marcem 2017 in oktobrom 2018. Gre za predstavitev 13 del. Narisana so v tehniki oglje na karton. Pravi, da je to jamska slikarija hrepenenja in jo spominja na jamsko slikanje. Kot slikarka se najpogosteje izraža skozi risbo, črto. Odkar pomni, risba ostaja fokus njenega ustvarjanja in izrazno sredstvo. Pri risbi je pomembna črta oziroma linija. Aktivna linija, ki jo doseže z risbo, ji pomeni samostojno zaključeno likovno delo. Daje ji nekakšen zagon za ustvarjanje. Osrednja tema pričujoče razstave je figura. Severo Gjurin je že v času študija zanimala človeška figura.
Na razstavi je prikazan prevladujoči motiv akta. Akt in človeško telo sta bili že od nekdaj priljubljeni temi v likovni umetnosti. Erotika, poželenje je del človeštva in bo v umetnosti obstajalo toliko časa, dokler bo obstajalo človeštvo. Človeka pozna, človek je tisti, ki (lahko) nosi neko zgodbo. Umetniška dela zaznamujejo razmišljanja o usodi človeka, o temeljnih in večnih vprašanjih človeka (človek sem, kdo sem jaz).

Z naslovom razstave Kot dvoje je dreves vsaksebi sredi trav nam umetnica nakazuje smer in osrednjo nit razmišljanja. Lahko rastemo skupaj (Vsaksebi) in hkrati lahko rastemo tudi posebej (Vsak sebi). Pomenskost te besede nam izvrstno opiše pesem Cirila Zlobca, Ljubezen: »Vsaksebi sva si, ko sva najbolj skupaj, oddaljena želiva si bližine.« Oddaljenost, ko smo najbolj skupaj, in želja po bližini, ko smo najbolj oddaljeni. 

Črtomir Frelih pri opisu njenih risb pravi: »To pulziranje nas spravlja v negotovost; ali gre za približevanje ali oddaljevanje? Kakor da bi ji bila napoti materialnost, ki lahko razblini čudež. Skoraj plašni so dotiki risarske podlage, vendar ne gre vedno le za lirično občutenje. V zgoščinah opazimo trzajočo potezo, ki se zaganja, obotavlja, vrača, poizkuša znova in skozi zaporedna poskušanja uvede v risbo čas, trajanje, zadrževanje … Z naslovom Kot dvoje je dreves vsaksebi sredi trav avtorica delno razloži, delno pa dodatno zaplete dojemanje prizora, ki smo mu priča.« Ljubezen ni le življenje za drugega kot tudi ni izgubljanje svojine in svojevrstnosti. “Življenje nas je naučilo, da ljubezen ni zrenje drug v drugega, temveč zrenje v isto smer.” Antoine de Saint-Exupery.

Narisani portreti para so prikazani v najbolj intimni in zasebni sferi. Strast, mir, intima, hrepenenje … Upodobljene so zgodbe dveh oseb, prepletanje njunih teles, ki vstopata v intimni svet. Poudarjena je subtilnost, lepota in iskanje harmonije. Linije so na nekaterih risbah komaj zaznavne. Upodobila jih je z izredno prefinjeno subtilnostjo in nežnostjo. Ob opazovanju lahko le čutimo, kaj ponazarjajo. Pripovedujejo zgodbo in prikazujejo stvari, na katere bi moral biti gledalec pozoren. Čutnost med parom lahko doživljamo, slutimo, čeprav ni narisana odkrito. Umetnici se poraja vprašanje ali gledalec v njenih risbah vidi stvari, ki se dogajajo znotraj risbe. Združene risbe še bolj poudarijo vsebino, ki jo umetnica želi predstaviti. Želi si, da bi se za trenutek ustavil, brez zadržkov in sproščeno vstopil v njun intimni svet. Severa Gjurin nas s svojimi risbami popelje v svet čutnosti, deloma tudi nadčutnosti, očem nevidne narave, v senzualno bogastvo občutij.

Besedilo: Petra Bizilj Silva